Erikov blog

 Že od majhnega me je zanimala zgodovina. Najprej zgodovina vasi, nato Slovenije, kasneje pa tudi starih ljudstev, vojn, napredkov; ta veda me je tako očarala, da bo verjetno postala del mene. Študij zgodovine se mi zdi povsem privlačen in zanimiv.

Polemike o zgodovini kot humanistični vedi se vrstijo že kar lep čas. Pravzaprav se mi zdi, da se dvomi o pristnosti  zgodovine človeštva porajajo ljudem že odkar beležijo dogodke v času. Vsak dogodek kot del zgodovine je možno obravnavati iz vsaj dveh ali mogoče še več stališč; zato se še danes vedno znova prepiramo, kaj je res in kaj ni.

“Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo.”

(George Santayana, 20.stol.)

Izrek tega filozofa se nanaša na eno izmed bistvenih idej zgodovine; da se človeštvo nauči iz svojih napak (”Historia vitae magistra est” - izrek starih Rimljanov,). Nekoč sem prebral, da je zgodovina le povzetek vsega trpljenja človeštva; tiste vrzeli, česar zgodovina ne beleži, pa so časi, ko so bili ljudje srečni in so živeli v miru. Nihče ne more trditi, da zgodovina na človeštvo vpliva negativno; res je, da je prav polpretekla zgodovina mnogokrat tema vročih polemik, ampak vseeno se mi zdi, da je II. svetovna vojna človeštvo za grozljivo ceno naučila olike in ustvarila pogoje za nov svet, svet, kakršnega poznamo danes. Ta vojna je ena izmed “učiteljic” človeštva.

Zgodovina je pristranska.  (splošni izrek)

Zanima me, ali je mogoče podatke iz zgodovine sploh prikazati nepristransko. Mnogi ljudje, kaj ljudje, ljudstva, so že zdavnaj pozabljena, a zgodovina se jih spominja. Kako lahko danes zgodovino sploh prikažemo nepristransko? In kdo je sodnik, ki sodi o tej nepristranskosti?

Lp, Erik

Nekje za devetimi vodami in devetimi gorami stoji vas, obdana z neminljivim zelenim gozdom, v ozadju pa stojijo mogočne gore, ki so v ponos Slovencev in Slovenk. Po zelenih travnikih se mirno pasejo konji, na robu svoje njive z ponosnimi očmi stoji star kmet, ki gleda svojo zemljo, poraslo s žitom. Tam, na koncu poti stoji star križ in nemo govori večno zgodbo vere in ljubezni. Po zraku se razleže nežen zvok bronastih zvonov, ki iz majhnega zvonika kličejo ljudi domov, k počitku.  Moj dom diši po sreči in ljubezni. Tu je moj kraj, tu so doma sanje, ki verjamem vanje.

Približno tak je opis moje vasi, če uporabim nekaj umetelnega izražanja.

Voglje je vas, ki je dobila ime po svoji legi - v “voglu”, torej v kotu. Vas, ki je bila nekoč odmaknjena in polna miru, ima danes v bližini avtocesto, le dober kilometer proč pa je naše državno letališče Jožeta Pučnika (to ime žal ne pristoji nevem kako) oz. Letališče Ljubljana. Če gre verjeti načrtom, bomo v nekaj letih dobili še železnico.

In tako bo mir in tišina naše vasi odšla drugam. Ljudje bomo ostali.

Tale prispevek bo govoril o mojem edinem, prvem in verjetno tudi zadnjem špornem konjičku; hribolazenju. Mislim, da se skoraj vsak kdaj pa kdaj ukvarja s kakšnim športom. Sam sodim med osebe, ki o športu včasih sploh nisem hotel ničesar slišati. Pa še danes nisem nevemkakšen pristaš nogometa, rokometa itd.

Vse v zvezi z hribi pa me je začelo zanimati lansko leto, ko je vaški športni klub napovedal pohod na Triglav. Rekel sem si, da bi bilo lepo, če bi enkrat v življenju prilezel na ta vrh, in tako sem začel nabirati kondicijo. Najprej sv. Jakob nad Preddvorom, nato Storžič, Krvavec in nato.. Triglav. Na dvodnevno turo imam zelo lepe spomine, sploh pa zato, ker sem si medtem ogledal tudi dolino sedmerih triglavskih jezer in kočo, kočo na Prehodavcih in tudi kočo na Doliču, kjer sva skupaj s mojim stricem (ki je bil moj vodnik, ker je edini v rodbini imel dovolj izkušenj in opreme zame :D) prespala. Ne morem trditi, da je bila noč nevem kako prespana, ampak naslednje jutro me je čakal vzpon na Triglav. In tudi uspelo mi je, čeprav še sam sebi težko verjamem.

Ko čakam, da pade prvi sneg letošnje zime, si želim v gore. Želim, a nimam ne opreme, ne izkušenj, ne družbe, ki bi bila z mano pripravljena iti v hribe. Tako moj pogled ostaja v dolini in se hrepeneče ozira po višini.

Lp, Erik

Mislim, da smo vsi skupaj opazili, da so se v zadnjih nekaj mesecih cene našega življenja kar precej dvignile; kruh, mleko, meso, testenine, gostilniške usluge - vse je pridobivalo svojo vrednost, za vsakodnevne makarone smo plačevali vse več. Slovenci smo te spremebe opazili; prepričan sem, da je množičen odziv slovenskega ljudstva na podražitve pokazal, da še vedno, kljub razviti državi z razvijajočim se gospodarsvom,  večina ljudstva ni finančno povsem stabilnih; očitno nisem edini, ki v trgovini, menzi itd. opažam, da so cene vse višje, ostaja pa nam vse manj denarja. Osebno me te podražitve seveda precej prizadanejo, a se vedno spomnim na družine, kjer so starši breposelni, otroci pa so šoloobvezni. Kaj bodo te družine počele sedaj, ko je najcenejši kruh predrag, da bi ga jedli vsak dan? In taka država naj bi bila “vzor Evropi”.

Seveda ne smem tarnati samo o svojih problemih; v moji okolici pa slišim vse več mladine, ki jim država ne nakloni štipendije. Tako prevoz v šolo, malica (ki še vedno ni za vse regresirana) in ostale potrebe padejo na breme staršev. Dijak oz. študent menda ne more živeti samo od poletnega dela, kajne? Rad bi videl, da bi naša država tudi študentom in mladini zagotovila sredstva, s katerim bi omogočila boljši življenski standard. V vzor naj jim bodo države EU-ja, kot so Danska in Švedska.

Za zaključek pa bi povedal še nekaj od plač in napovedane stavke. Mislim, da je prav, da slovenski državljani opozorijo državo, da ne delajo zastonj. Mislim, da si nihče od delavcev ne želi, da bi imel okoli vratu zlato verižico in novega BMW-ja v garaži. Mnogi si želijo samo to, da bi šli lahko mirne duše po nakupih vsakdanjih stvari kot so kruh in meso. To je za mnoge že pravo bogastvo. Še posebej za najbolj socialno šibke.

S tem prispevkom nisem imel namena kritizirati vlade, bogatih, EU-ja in kogakoli. Opisal sem le realno stanje v naši državi.

Lp, Erik

Sprašujem se, ali je nenavadno za človeka, ki šteje dobrih 17 let, da se sprašuje o smrti in o tem, kaj je po njej. Vsak dan se govori, kdo je umrl in na kakšen način; ob tem pa se vedno sprašujem; kaj se zgodi z dušo teh ljudi? Mislim, da človek ne more kar končati življenje, kot ga končajo ostali organizmi na Zemlji. Naše življenje ni isto kot življenje živali, rastlin itd; imamo sposobnost ljubiti, čutiti in predvsem zavedati se situacije v tem trenutku, v preteklosti in prihodnosti. Ampak kaj se zgodi z našo dušo? Mar umre skupaj z ostalim telesom in je prepuščeno razpadu in naravni razgradnji?

Cerkev uči, da je človeška duša neumrljiva. To je ena najstarejših dogem v Cerkvi nasploh. Sama ideja o dušah je sicer še veliko starejša kot Cerkev, prav tako ideja o neumrljivosti ni nekaj novega; že stara ljudstva so verjeli v duše prednikov; iz tega sta se razvili zgodnji obliki verovanja v duše; anemizem in totemizem. In prav zato, ker se človek že dolgo časa zaveda o obstoju duše in njenih lastnosti, se mi zdi zanimivo, da ne moremo vedeti, kaj se z dušamo zgodi po smrti.

Večkrat slišimo, da se duše vrnejo nazaj na Zemjo v obliki duhov in prikazni. Takih pričevanj ni malo in mislim, da so ta prikazovanja v opozorilo človeštvu, da imamo dušo. Ampak ljudje vseeno dvomimo. Dvomimo v nebesa, dvomimo v pekel, dvomimo v posmrtno življenje. Je to “dvomljenje” naravno ali zgolj rezultat nevere?

Lp, Erik

V človekovi naravi je, da se druži s soljudmi. Ni nam dovolj, da imamo svojo družino, ženo, brate in sestre; vsak išče v svojem življenju družbo sočloveka, ki ni njegov sorodnik; zakaj je tako, si ne znamo povsem razložiti. Prijatelji mnogim pomenijo zaupnike in družabnike, prijateljstvo pa lahko nastane na osnovi zaupanja, danes pa se vse večkrat poajvljajo tudi prijateljstva, ki so nastala na osnovi interneta (klepetalnice), na osnovi gospodarstva (poslovna prijateljstva), interesov itd.

Prijatelji mi v življenju pomenijo veliko. Resda nisem oseba, ki bi vsak dan spoznala obilo novih ljudi, saj nisem zelo zaupljiv do novih ljudi, ki jih spoznam. Prijatelji so mi predvsem bitja, ki so mi duhovno podobni; njihov način pa se razlikuje od mojega, in prav v tem vidim smisel vsega prijateljstva; ko imaš težave, imaš ob sebi prijatelja, ki tvojo situacijo ne vidi enako kot ti; s tem se rešitev ponavadi lažje najde, v najslabšem primeru pa je ob tebi oseba, ki te lahko potolaži.

Moj življenje je, hvala Bogu, zaznamovano z prijatelji. Ni jih veliko, sem pa vesel za vse tiste, ki si včasih zame vzamejo čas. O imenih in lastnostih tukaj ne bom razpravljal. Slava jim!

Pa še nekaj pregovorov o prijateljstvu:

Rana, ki jo zada prijatelj, se nikoli ne zaceli.

Ni strašnejše puščave, kot je življenje brez prijateljev.

Prijateljstvo je kot denar; laže ga je zaslužiti kot obdržati.

Kdor ima prijatelje, ima srečo!

Erik

Danes je odpadla zadnja ura. Kaj naj za vraga počnem v Kranju, ko pa ni bilo nobenega avtobusa, ki bi me peljal domov? Pri sebi nisem imel denarja, da bi zavil na kavo z sošolcem (btw David, hvala za povabilo), tud sprehod po Kranju mi ni preveč dišal. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem usedem na klop pri postaji in čakam 45 minut na avtobus. Čeprav sem pričakoval, da se bo ta čas vlekel, saj nisem imel pri sebi ničesar, kar bi me zamotilo, sem se spustil v globoko meditacijo o življenju in povsem pozabil na dolgčas .

Mimo mene so hodili ljudje. Mlade mamice z dojenčki, starke z berglami, kup mulcev z cigareti v ustih - vsi so naglo hiteli mimo mene, na obrazih so imeli žalosten, kar nekoliko depresiven izraz. In prav ti ljudje so me vzpodbudili, da sem razmišljal o mojem življenju.

Kaj je smisel življenja? Zakaj sem pravzaprav tu? Kaj se pričakuje od človeka v družbi? Se oziramo samo na to, kaj lahko posamična oseba prinese k družbeni koristi? Kaj je pravzaprav cilj šolstva, nato dela in kariere, v čem je smisel življenja, ali še bolj široko, v čem je smisel sveta in naše civilizacije?

Ljudje ugibamo, kaj pravzaprav človeška bitja v vesolju smo. Smo sami? Smo res samo slučaj vesolja, ko smo se v dobrih pogojih razvili organizmi, ki so sposobni razmišljati?

Na te odgovore si ne znamo odgovoriti. Fizika, matematika, filozofija, psihologija - vse vede ob teh vprašanjih umolknejo in ostane brez odgovorov. Sam se včasih sprašujem, v čem je smisel mojega življenja? Je moj cilj doseči nebesa ali doseči užitke, ki nam jih ponuja sedanji svet?

Vere so tem vprašanjem dale odgovore. Če gre religijam verjeti, naše življenje dobi smisel in voljo. Živimo zato, da bomo nekoč po smrti “živeli” v miru in spokojnosti. Je to pravi odgovor na vprašanja?

Erik

..Na božično novoletne praznike namreč. Včeraj sem iz sobe pospravil novoletno jelko, lučke, darila - skratka, pospravil sem vso kramo, ki je mojo sobo popestrila med počitnicami. Čeprav so na ulicah še vedno novoletne jelke, lučke in ostalo okrasje, sem izgubil občutek za novo leto, prav tako pa je iz mene odšel veš duh božiča. Zdi se mi, da se je moje življenje spet postavilo v tirnice vsakdanjega življenja.

Na letošnje praznčne počitnice me veže lep spomin. Božič je minil v znamenju prazovanja v družini, v spominu so mi ostale tudi jaslice, ki smo jih naredili v cerkvi v Vogljah. Božič je bil dokaj miren, ves teden med božičem in novim letom pa je bil pretežno otožen; angina in vročina sta me priklenili na posteljo, tako da ni bilo kaj preveč izjemnih počitnic.

Novo leto smo skupaj z prijatelji dočakali pri prijateljici v Voklem, kjer je prijeten večer minil v pogovoru, zabavi, smehu in predvsem v kovanju načrtov za prihodnje leto. Vse skupaj je trajalo do pete ure zjutraj, nato pa nakaj uric spanja. Novoletni dan je bil zaspan.

Komaj verjamem, da je od zaetka novega leta že 9 dni. Meni se zdi, da smo v novem letu že celo večnost.

Lep pozdrav, Erik

Danes je za Slovenijo pomemben večer. Proslava, s katerim bodo začeli leto kulturnega dialoga, bo v Sloveniji, s tem pa bodo tudi Evropski mediji pisali o naši mali državi, prireditvi in vladi. Ta prispevek ni namenjen politiki, pač pa moji državi, ki je v svetu dokaj neprepoznavna.

Ni dolgo časa nazaj, ko sem si ogledal neko TV anketo, ko so ljudi spraševali, če vejo, kje leži Slovenija. Neki Južnoameričanki sta rekli, da nimata pojma, Američan pa je celo vedel, da smo nekje blizu Nemčije. Vse to me je precej ogorčilo. Ampak najslabše pa je šele sledilo. Nato so začeli anketirati naše, hmm, “evropske brate in sestre”, torej državljane EU. Finka je rekla, da Slovenija leži zraven Ukrajine. Španec je rekel, da smo pri Rusiji. Samo Francoz in nek prebivalec Velike Britanije sta ugotovila, da smo nekje zraven Italije in Avstrije.

Upam, da bo naše predsedovanje EU-ju pripomoglo k večji prepoznavnosti naše države.  V bistvu pa sploh ne vem, kaj si želim; mogoče bi bilo bolje, da ostanemo tih , samostojen in neopažen narod na sončni strani Alp. Tako bomo imeli več miru in narodne zasebnosti.

Lep večer, Erik

Mnogi, ki berete moj blog, se boste vprašali: “Le kdo je ta oseba, ki ima tako izjemen blog?”. Kaj bi pravzaprav lahko povedal o sebi? Sem Erik, (priimka ne izdam:D), doma iz lepo urejene vasi na Gorenjskem, Vogelj. Tam živim že vse življenje, kar mi je v življenju dalo občutek pripadnosti vasi in slovenskemu narodu.

Imam še mlajšega brata Mateja, s katerim se (občasno) kar dobro razumeva, starša sta delavca, v hiši pa živi tudi stara mama. To je moja družina, ki jo imam rad.
Moji hobiji so predvsem ukvarjanje z narodno glasbo, ob tem naj se pohvalim, da že kar nekaj let igram diatonično harmoniko, to znanje pa mi je omogočilo, da sem (od septembra 2007) član tudi pri foklorni skupini IskraEmeco, ki deluje v Predosljah. Prej sem bil šest let glavni instrumentalist pri otroški foklorni skupini Preddvor, od katere pa sem se lani poleti poslovil. Rad preberem tudi kakšno knjigo (sem eden od strokovnjakov za knjige Harry Potter), obužujem tudi Tolkiena in nemško književnost.

Zanima me tudi učenje jezikov, a se mi vse bolj dozdeva, da mi Bog ni namenil tega talenta. Obužujem tudi zgodovino in geografijo, iz te ljubezni bo verjetno izšla tudi moja poklicna in študijska pot. Seveda me čaka še dolga in strma pot.

No, to je nekaj kratkih, a pomembnih dejstev o meni. Uživajte v mojih prispevkih.